Ukrajina je, kot nekateri razlagajo njeno ime, dežela na robu, oz. na meji.  Na meji med vzhodom in zahodom, Rusijo in Evropo.  Letos, tako kot Slovenija, praznuje dvajseto obletnico samostojnosti, kljub temu pa je  vpliv velike Rusije je še zelo opazen. Ne samo v politiki in gospodarstvu, temveč tudi na ulici, kjer več ljudi govori rusko, kot pa ukrajinsko. Na Krimu pa se včasih zdi, da so ga rusi kar posvojili, saj razen le-teh skoraj ne srečaš obiskovalcev iz drugih držav.
V treh tednih sem obiskal nekaj ukrajinskih mest. Nekaj miljonsko kozmopolitsko prestolnico Kijev. Mestece z izrzito socialističnim pridihom, Žitomir. Dnepropetrovsk, industrijsko mesto ob Dnepru. Pristaniško mesto Sevastopol,  ki si ga še vedno delita ukrajinska in ruska mornarica, in je bilo prizorišče znamenite bitke za Sevastopol v Krimski vojni. Bakčisaraj, ki je s tatarskim prebivalstvom eno večjih središč islamske vere. Balaklavo, mestece v zavitem zalivu, ki je še nedolgo tega služilo za skrivno “popravljalnico” sovjetskih podmornic in se je za obiskovalce odprlo šele sredi devetdesetih let. Jalto,  kamor se steka največ ruskih in ukrajinskih dopustnikov in kjer je bila podpisana znamenita  pogodba na Jaltski konferenci, leta 1945. In Odeso, ki je največje pristanišče na severni obali Črnega morja, in kjer se je zgodil upor mornarjev na vojni ladiji Potemkin.